Obstoj kaznivega dejanja grožnje

Neposredna grožnja zoper življenje in telo

V zadnjem času se v javnosti pojavlja polemika glede obstoja kaznivega dejanja grožnje v zvezi z različnimi oblikami izražanja v javnosti. Na tem mestu se ne nameravamo opredeljevati do posameznih izjav, ki so se pojavljale v konkretnih primerih, ampak želimo zgolj izpostaviti elemente kaznivega dejanja grožnje, kot jo opredeljuje 135. člen Kazenskega zakonika RS. V tej zvezi je potrebno poudariti obstoječo sodno prakso in sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VSK II Kp 54545/2011 z dne 11.12.2014, kjer Vrhovno sodišče RS izpostavlja, da po ustaljeni sodni praksi za obstoj tega kaznivega dejanja ne zadostuje, da je konkretni oškodovanec grožnjo ocenil kot resno. Grožnja mora biti takšne narave in intenzitete, da je pri drugem objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost. Brez dvoma mora biti podan tudi naklep, da je storilec imel namen ogroziti oškodovanca, pri čemer mora biti grožnja izražena neposredno oškodovancu. Posredno izražanje groženj ne potrjuje obstoja kaznivega dejanja grožnje. V primeru, da zapis, oziroma izjava ni jasno opredeljena in konkretizirana, ampak odraža zgolj splošno mnenje, jo ne moremo kvalificirati kot grožnjo. Brez dvoma pa je kaznivo dejanje grožnje lahko podano, če je storilec oškodovanca napadel fizično (npr. udaril v glavo, nogo itd.), oziroma mu je neposredno zagrozil s konkretnimi besedami, ki izražajo napad na življenje in telesno integriteto. Z vidika oškodovanca je pomembno tudi to, da se kaznivo dejanje grožnje preganja na predlog oškodovanca, zato je predlog oškodovanca nujno potreben za nadaljnji potek (pred)kazenskega postopka.