Ekonomika sodnih vročitev

Ceno vročitve naj oblikuje trg

Vročanje pisemskih pošiljk je bila v preteklosti že večkrat tema prispevkov, zato se bomo tokrat dotaknili zgolj sodnih vročitev. Pod tem pojmom smatramo vročitev pošiljke v civilnem in kazenskem postopku, ki jo sodišče odredi detektivu, oziroma sodnemu izvršitelju na podlagi Pravilnika o vročanju po detektivih in izvršiteljih v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). Sodišča se vsled ekonomičnosti poslovanja pri vročanju pošiljk, poslužujejo tovrstnega vročanja, ko izčrpajo druge mogoče načine za vročitev (npr. vročanje po redni pošti). Citirani Pravilnik, sicer nikjer ne določa tovrstnega postopanja. Navedeno postopanje pa lahko otežuje vročitev po detektivu, ali sodnemu izvršitelju, saj se lahko naslovnik, ki pošiljke ne želi prevzeti, ustrezno pripravi na izmikanje vročitvi, ker je o njej že vnaprej obveščen. Namreč posebno naslovniki sodnih pisanj v kazenskih postopkih, običajno domnevajo, kaj bi za njih lahko pomenila vročitev sodnega pisanja, zato se vročitvi marsikdaj izmikajo. Prej omenjena ekonomičnost vročanja, ki jo izvajajo sodni uslužbenci, ima lahko posledično nasprotni učinek (neuspešna vročitev), ter lahko pomeni večji strošek, saj je potrebno več aktivnosti in časa za vročitev.

Pri obračunu stroškov sodne vročitve pa je potrebno posebej opozoriti, da so uradniki pristojnega ministrstva pri pripravi Pravilnika spregledali 74. člen Ustave RS, ki govori o svobodni gospodarski pobudi. Namreč uradniki, ki se pogosto pikolovsko sklicujejo na določene člene zakona, ali Ustave RS, so ne da bi upoštevali navedeni člen Ustave, določili vrednost (uspešne) sodne vročitve (50 EUR) in materialne stroške (kilometrino), ki odstopajo od splošne pravne ureditve. Ni skladno z Ustavo, da se določi vrednost storitve gospodarskemu subjektu, ki prosto nastopa na trgu. V nasprotnem primeru, bi lahko država določila tudi ceno drugih storitev (npr. ceno storitev pleskarskih del na objektu), kar pa pomeni znatno tržno intervencijo, ki mora biti posebej utemeljena z zaščito javnega interesa. Zakaj je temu tako, vedo uradniki, ki so pripravljali ta predpis in seveda Ministrstvo za pravosodje, ki ga je sprejelo. Vsekakor bi vsak povprečen državljan od pristojnih organov pričakoval, da poznajo Ustavo RS in jo spoštujejo. Sicer je še kako upravičeno vprašanje, kako se lahko od navadnega državljana pričakuje spoštovanje predpisov, če jih niti država ne spoštuje.