Izplačilo potnih stroškov

Potni stroški in javni sektor

Izplačilo potnih stroškov pripada vsakemu delavcu, ki izkaže, da stanuje dlje, kot 1 km od kraja, kjer opravlja svoje delo. Ponavadi delavec priglasi potne stroške ob nastopu delovnega razmerja, delodajalec pa mu jih izplača ob naslednji mesečni plači. Delodajalci se običajno zanašajo na delavčevo korektnost, da priglasitev potnih stroškov ustreza dejanskemu stanju. Vendar praksa pokaže, da temu velikokrat ni tako. Delavci si nemalokrat priskrbijo začasno stanovanje, ali sobo, ki je po razdalji bližje od kraja bivanja, ali pa si prevoz organizirajo tako, da si potne stroške razdelijo, kar pomeni prihranek le-teh. Nenavadno je tudi, da delodajalec pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ne preveri, kolikšni potni stroški ga bodo bremenili na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Predvsem je navedena problematika pereča v javnem sektorju, ko imajo nekateri javni uslužbenci priglašene in posledično izplačane višje potne stroške, kot znaša njihova osnovna plača. Delodajalec bi v vseh teh primerih moral upoštevati ta strošek, saj to za delodajalca pomeni, da mora takšnemu delavcu praktično izplačati dvojni ali celo trojni znesek, kot bi ga sicer delavcu, ki se vozi na delo iz kraja, kjer se delo opravlja. Drži seveda, da delodajalci v zasebnem sektorju večinoma upoštevajo navedeno, medtem, ko se država, kot največji delodajalec, bolj ali manj obnaša neracionalno in izplačuje potne stroške, ne da bi iskala delavca, ki bi bil zanjo z vidika stroška dela, cenovno bolj ugoden.